Uspelo je! Po par letih odlaganj smo le izpeljali Turo pod Golico. O številčnosti udeležbe na tem mestu ne bi razpredal, a naj vsem, ki bi šli, pa ne bi šli, pa so imeli neke druge ovire, sporočam: LEPŠE Ture pod Golico ŠE NI BILO! Poklopilo se je prav vse. Temperatura zraka – idealna, vreme – še bolj idealno, trasa – fantastična, pogled na bele travnike narcis – nepozabno! Kar pa je najbolj pomembno, izpeljali smo jo natanko na dan, 8. maj, ko nas je prezgodaj zapustil ustanovni član Jošt, ki so mu bili izzivi, kot je trasa Ture pod Golico, pisani na kožo. Niti sekunde ni premišljal – vedno je bil prvi zraven. Spodaj sem izbral le par utrinkov norčij, ki smo jih počeli skupaj. Zato smo se družno, Milena, Srečo in Andrej – prvopristopniki letošnje Ture, odločili, da ji dopolnimo ime. Od zdaj naprej bo to Tura pod Golico – Joštov memorial. In tako bomo na najboljši možni način počastili njegov spomin. Tura pod Golico – Joštov memorial bo tradicionalen dogodek, ki mu bomo le dodajali številke ponovitev. In že zdaj napovedujem naslednjega – ta bo med 4. in 8. majem 2027, odvisno od vremena.
 |
 |
 |
In na koncu še nekaj besed o tokratni, ki nosi zdaj že uradno ime, Turi pod Golico – 1. Joštov memorial. Prvopristopniki smo se zbrali na parkirišču pred Kolpernom v muzejskem območju Stara Sava. Malce hladnejše jutro nas je prevaralo in smo nase navlekli občutno preveč oblačil, ki smo jih po poti v klanec, ki se je začel kar takoj, s sebe luščili kot kača kožo. Klanec do Doma Pristava v Javorniških rovtih, kjer so nas že pozdravili travniki polni cvetočih narcis – klučavn’c po Jeseniško – , je bil kar izziv. Na nekaterih mestih je njegov naklon segel do 22%. V prijetni druščini in seveda ambientu doma smo se prvič poklonili Joštovemu spominu in na ta način že določili 1.Kontrolno točko za naslednje leto. Asfalt je od tu naprej zamenjal odličen makadam, ki je bil celo boljši od asfalta do Pristave. Klanec se je sicer nadaljeval, a je bil ves čas umirjen in dopolnjen s tišino gozda in vmesnimi travniki polnimi narcis. Na Križovcu smo se odcepili desno proti Jeseniškim rovtom od koder je eden najbolj atraktivnih pogledov na Jesenice. Julijske Alpe in Zgornjesavsko dolino. Dodam naj še, da je celotna pot zelo razumljivo označena. Na Križovcu smo dosegli prvi višinski rekord 1100 m.n.m. Klanec do sem je bil dolg skoraj 14 km! Sledil je skoraj 13 km dolg spust do ‘Erlaha od koder se je začel “kraljevski vzpon” do ‘Rogarjovga rota’. Dolg je bil okoli 7 km z največjim naklonom 28%! Ta je bil resda dolg le slabih 50 metrov a so nam pljuča in srce delali nadpovprečno. Rogarjov rot je znan po tem, da so tu zadnji travniki narcis. Dlje po Gornjesavski dolini ne sežejo. Tudi tu je bil spust nagrajen z odličnim makadamom in pogledi na Triglavsko skupino. V Mojstrani smo se drugič poklonili spominu na Jošta in se odlično razpoloženi, po kolesarski poti D2 vrnili v Kolpern.
Kljub obširnemu zapisu sem, namenoma, najlepše trenutke poti prihranil vsem vam, ki se nam boste o4. – 8. maja 2027 pridružili na Turi pod Golico – 2. Joštov memorial!
 |
 |
 |
 |
 |
 |