Kar ne naveličamo se naših druženj, ki so seveda povezani z aktivnostmi iz našega letnega načrta. Najbolj veseli ugotovitev, da nas je na vsakem dogodku vedno več, ob tem pa je skoraj nepomembno s katerega področja je. Prvega aprila smo zaključili pomladni del igranja Bowlinga, ki se ga je udeležilo rekordnih dvanajst članic in članov. Seveda je zmanjkalo prostih stez, zato je bilo potrebne kar nekaj spretnosti, da smo aktivnost vseeno izpeljali. V petih tekmah, smo izračunali, se je ‘boulanja’ udležilo 8,8 članov/tekma, kar predstavlja 22% vseh članov društva. Lepo, lepo. Jeseni bomo, seveda s pridobljenimi izkušnjami glede prijav, udeležbe ipd., nadaljevali, saj se je bowling izkazal za zelo simpatičen način druženja in gibanja.
 |
 |
 |
Drugega aprila smo se podali na, letos že tretji, pohod. REKORDNA udeležba (devetnajst članic in članov) nas je že v zbornem mestu, kljub ne ravno idealnem vremenu, napolnila s smehom in veseljem. Tokrat smo jo mahnili proti Zgornjem Jezerskem in se odločili, da obiščemo Anekova slapova. S hojo smo začeli na parkirišču pri spodnjem izviru Jezerske slatine. Pot nas je vodila mimo kapelice in Ankove domačije. Od tu smo se, po dokaj aerobni (beri: strmi) gozdni poti podali proti izviru slatine in Ankovim slapovom. Prečkali smo deročo reko, no ja potoček, in pri odcepu za prvotni izvir slatine zavili proti Anekovima slapovoma. Pogled nanju, ki iz previsa padata v globko kotanjo, nas je očaral. Anekova slapova sta zgornji, 7-metrski slap, ki je enopramenski z zelo razgibano podobo, spodnji, nižji pa širokotočni (zavesa). Nahajata se na višini 1240 metrov. Po počitku in obveznem okrepčilu, smo se odpravili proti Rakeževi planini, kjer je lepo razgledišče na vse Jezersko. Tu stoji tudi spletna kamera Jezersko. Sama pot je potekala po dokaj globokem snegu, zato brez ovir lahko potrdimo, da je bil to tudi eden izmed, sicer nenačrtovanih, zimskih vzponov.
Po krepkem okrepčilu in občudovanju razgleda na Jezersko (kakšen bi šele bil, če vrhovi ne bi bili odeti v oblake) smo se po makadamski cesti spustili do mejnega prelaza Jezerski vrh, od tu pa po kolovozu mimo partizanskega spomenika do Šenkove domačije in mimo cerkve Svetega Andreja do izhodišča. Navzdol in navzgor smo premagali okoli 350 metrov, ki smo jih opravili v treh ure ležerne hoje s počitki vred. Pohod smo zaključili, zdaj že s tradicionalno, z malico v enem izmed gostišč. Smeha, klepetanja in odličnega vzdušja je bilo na pretek. Spet smo potrdili tisto zlajnano: “pravo kvaliteto življenja ti ne nudi le fitnes, zdrava prehrana in pač pa intenzivno druženje”.
 |
 |
 |
 |
 |
 |