Odgovor je na dlani. To so le drobci izmed množice društvenih aktivnosti, ki so se že ali pa se še bodo zgodile, v mesecu marcu tega leta. Za nami so že štiri, čakajo pa nas še tri. Zelo nas veseli udeležba, ki nikoli ni padla pod 20% članic in članov na aktivnost. Če pogledamo na posamezne letošnje aktivnosti je bila udeležba: 29% – pohod do Košute, 22% – Bowling 1, 22%-predavanje Prehrana, 20% – Bowling 2 in 39% – pohod na Lehnjakotvorni izvir. In mesec se še ni končal! Kar pa je zelo ohrabrujoče je, da po treh letih usklajevanj in prilagajanj, dokončno zaživel koncept organiziranja aktivnosti po posameznih sekcijah, ki jih zdaj v celoti prevzemajo njih vodje.
IZOBRAŽEVANJE
Prvenstvo v marcu sicer pripada ‘turnirjem’ v bowlingu a naj si mesto prve novice zasluži predavanje “Uravnotežena prehrana v zrelih letih”, ki nam ga je srčno, razumljivo in veliko entuzijazma predstavila Kaja Galun, magistrica dietetike, ki je del ekipe Centra zdravja v Kranju. Veliko, in s konkretnimi primeri podkrepljeno, smo izvedeli o tem kako je uravnotežena prehrana povezana s kakovostjo življenja v zrelih letih. Razložila nam je marsikaj o zadostnem vnosu hranil v naša telesa. Glavna tema pa so bile beljakovine, ki so ključnega pomena za ohranjanje mišične mase, imunskega sistema in splošne telesne funkcije. Spoznali smo katera živila so dober vir beljakovin, koliko jih posameznik potrebuje ter kako jih enostavno vključiti v vsakodnevno prehrano. ZELO poučno in, kar se ob podobnih predavanjih potrdi vedno znova, prav vsi smo aktivno sodelovali in spraševali. To je možno zato ker se poznamo in nas nikoli ni sram vprašati nečesa, kar je nam neznano ostalim pa samo po sebi umevno.
REKREACIJA
Letos je bila na Zboru članov sploh prvič izražena želja, da bi organizirali tudi ‘bowling kegljanje’. In “rekreativna sekcija” je iz besed takoj prešla k dejanjem. V Planetu TUŠ imamo rezervirani dve stezi v času ‘upokojenskih cen in ur’. Že prvič so se v prvini ‘mešano posameznice in posamezniki’ med seboj udarili tako skoraj amaterji kot profesionalci in keglji so padali kot za stavo. Kar pa še posebej hrabri je, da se ob srečanjih v naslednjih dneh, prav nihče od nastopajočih ni pritoževal nad bolečimi sklepi in mišicami. Kar spet potrjuje besede fizioterapevtov Centra zdravja Kranj, da smo ‘nadpovprečno pripravljena’ skupina upokojencev.
POHODNIŠTVO
Drugi letošnji pohod je bil spet usmerjen v Karavanke, natančneje proti Jezerskim. S polno zasedenimi avtomobili (novodobniki bi temu rekli ‘karšering’) smo se peljali do Spodnjega Jezerskega, ob cestni zožitvi pri tablah Kamnolom lehnjaka in bolnica Krtina zavli levo čez mostiček in po asfaltni cesti ob strugi Kokre prišli do konca naselja, kjer je večji prostor za parkiranje. Kar takoj je veliko smeha vzbudila glava skuštranega posebneža, ki je iz okna svoje kočure spraševal, če je med našimi članicami kaka 70-letnica, ki bi jo, za primeren denar seveda, vzel k sebi. Z nikalnim odgovorom smo ga morali razočarati in, prešerno razpoloženi, po gozdni cesti v 10 minutah dospeli do kamnoloma lehnjaka. “Ta nastaja neposredno pred našimi očmi. Kamnolom lehnjaka je ena od znamenitosti in prva točka geološke transverzale, ki se končuje v Dolžanovi soteski. Nastajal je v zadnji geološki dobi – kvartar, ki je trajala milijon let. Voda v podzemlju raztaplja apnenec in se bogati z kalcijevim karbonatom (CaCO3). Na površju iz nje izhaja CO2, zaradi kislega vodnega okolja pa se netopni apnenec izloča iz vode. Useda se na mahove, rastline in ostanke živali, napolni njihove pore in tvori skorjaste prevleke, ki se združijo in tvorijo krhko luknjičavo kamnino – lehnjak. Mehki deli organizmov propadejo, ostanejo pa odtisi. Kamenina je bledo rumankasta do rdečkasta, ker jo obarvajo železovi minerali. Nahajališče lehnjaka se razprostira na štirih hektarih v dolini Komatevre, kjer izvira reka Kokra, debelina lehnjaka pa je do 20 metrov. Fosile je mogoče najti prav v vsakem koščku odlomljene kamenine. VIR:kamnolom lehnjaka
Z zanimanjem smo si ogledali geološko zanimivost, ki smo jo večina videli prvič. Ogledu smo dodali še obisk lehnjakotvornega izvira, ki je bil prvi cilj pohoda. Lepoti narave se kar nismo mogli načuditi a treba je bilo naprej. Gozdna pot nas je peljala ob reki Kokri po dolini Komatevre do manjšega lesenega mostu, kjer smo se, mimo informacijske table, po konkretno strmih stopnicah povzpeli do končnega cilja na višini 1040m, partizanske bolnice Krtina. V času 2. svetovne vojne je služila kot bolnica za ranjene partizane. V njej so še danes shranjeni pripomočki in oprema: ognjišče, panhobarji, ponve ipd., ki so jih uporabljali za zdravljenje in nego poškodovanih in obolelih. Po ogledu in kratkem okrepčilu smo se, polni vtisov in vseprisotnega klepetanja, odpravili nazaj v izhodišče in se v bližnji kmetiji Olipje pošteno in okusno okrepčali.
Vse naštete aktivnosti so ponovno, kot že tolikokrat do sedaj, dokazale, da je aktivno tretje življenjsko obdobje v družbi prijateljev bistveno več vredno kot neko samoposedanje pred zapečkom. Zato bomo vedno in vsakič znova šli še marsikam in tam nikoli ne bomo prišli sami.
Za nami je prvi letošnji izlet. Prve besede naj bodo namenjene novi koordinatorici izletov Mileni R. in njenemu Matjažu, ki sta nam pripravila presenečenj polno, zabavno, poučno in čez cel dan potegnjeno neskončno uživanje. Začeli smo že zgodaj zjutraj in se z mednarodnim vlakom ob 7.20 odpeljali proti Ljubljani. Tu smo se razpasli po bližnjih ‘kofetarnicah’ in se ob 9.22, natanko!, odpeljali proti Semiču. Potovanje je trajalo kar nekaj časa zato smo si, ravno prav sestradani, v Hotelu Smuk privoščili bogato malico. Spočiti in siti smo si kmalu zatem ogledali muzejsko hišo v Semiču. Dokaj majhen razstavni prostor ponuja vse, skupaj seveda s simpatično vodičko, kar je treba o Beli Krajini vedeti. Pa naj bo to še iz časov, ko je bila potopljena pod morjem ali pa ob koncu druge svetovne vojne, ko je odigrala pomembno vlogo v ustvarjanju slovenske državnosti. Pot smo nadaljevali do kleti Semiške penine, kjer smo, tako kot vedno ob takšnih priložnostih, izvedeli obilo novega o pridelovanju penin in predvsem o tem, kako se znanje dedov uspešno prenaša na vnuke. Ob okušanju raznovrstnih penin, belokranjske pogače in, delno s pomočjo, odpiranja penine s sabljo, smo se dobro razpoloženi odpravili k zadnjemu cilju – lipi velikanki, ki jo domačini imenujejo ‘Belokranjka’ in ima kar za odraslih 8 oseb obsega. Vtis, da smo le pohajali od lokacije do lokacije pa popravi dejstvo, da smo prehodili 5,36 km in naredili okoli 190 višincev. Dan smo, poleg obilice smeha in dobre volje, zaključili z MARATONOM, ki je bil potreben, da smo ujeli vlak za Kranj. In presenetljivo, prav vsi smo uspešno prišli v cilj.
ZA UVOD: Že kar v navado nam je prišlo, da mlado leto začnemo z aktivnostmi, ki se tičejo našega zdravja, kulture in podobnih dejavnosti, primernih zunanjim vremenskim pogojem. Ta skoraj brezsnežni zimski čas ni ravno tak, da bi pretirano vabil ven v sivo rjavo naravo. Zato smo 22. januarja, kot že tradicionalni začetek leta, izpeljali MERJENJE TELESNE PRIPRAVLJENOSTI izpeljali v Centru zdravja Kranj. Razlika s prejšnjimi leti je ta, da se nas je testiranj tokrat udeležilo 
