Z velikim veseljem opazujem, kako prihajajo vaše prijave. Do tega trenutka je na seznamu 18 prijavljenih ekip in 131 kolesarjev. To je toliko, kot nas je leta 2007 bilo na cilju Rekreatura v Kranju! In ko pregledam prispele prijavnice  opazim podrobnost: velika večina vas  je izbrala prvega izmed paketov (RR 2014), ki nima dodane trikratne nočitve. Dopuščam možnost, da se bomo o tem z nekaterimi ekipami menili naknadno a vseeno me zanima, če sem zastonj tratil čas in iskal primerne (tudi cenovno) nastanitve? Občutek imam, da smo s ponudbo paketov udarili mimo.
Zato vam ob prijavi svetujem, da prijavnico preberete do konca, v miru pregledate kaj vam omogočajo ponujeni paketi in se po premisleku odločite za pravega. V paketih 2 -3 je osnovna prijavnina zmanjšana za ugodnejšo ceno, ki smo jo od ponudnikov uspeli pridobiti. Če preverite njihove običajne cene in jim prištejete osnovno prijavnino (RR2014),  se vam račun ne izide. Ob prijavi naj se vam torej ne mudi

Zveste udeležence Rekreatura pa prosim, da to novico preberejo do konca, saj v nadaljevanju pišem zakaj neki smo letos dvignili osnovno ceno?
Razlogov je kar nekaj. Glavni je seveda ta, da je vsesplošna kriza povzročila popolni izpad sponzorskega denarja. Tega  ni več – sploh pa ne za dogodek, na katerega pride “samo” 300 udeležencev.  Zadnja  3 leta smo se z gostitelji (Otočec, Postojna, Zreče) dogovorili vsaj toliko, da so sponzorsko pokrivali stroške (samo!) nočitev organizatorja.  Letos  pa v Kranjski Gori prvotno mišljeni gostitelji tega niso sprejeli.  Zato smo poiskali druge ponudnike nastanitev (paketi 2 – 3), ki so nam priznali osnovno agencijsko provizijo.  A to bomo dobili le ob pogoju, da “prodamo” najmanj 80% ponujenih postelj.
Če temu dodamo še dodatne stroške, ki jih pomeni organizacija etap v Italiji in Avstriji (dodatna zavarovanja, reševalna služba in še kaj) je jasno, da je s ceno preteklih let Rekreatur nemogoče izpeljati brez zadolževanja ali pa tako kot do sedaj – z ogromno ur prostovoljnega dela.  Za samo en Rekreatur celotna ekipa porabi okoli 1600 delovnih ur in naredi čez 6000 kilometrov!
Zato sva bila z Borisom pred težko dilemo: Rekreatur DA ali NE?
In odločila sva se za DA, ker ga radi delamo, ker ob tem uživamo in ker hočemo, da o njem zvedo tudi kolesarji iz drugih držav, da pridejo v Slovenijo in tudi oni ugotovijo kako lepa je.  Skupaj z najino zvesto tehnično ekipo veva, da nas  zato spet čaka ogromno novega dela in izzivov, ki ne bodo prinesli neslutenega bogatenja in grabežljivosti, pač pa obraze sreče in veselja ob dobro opravljenem delu. In zato bomo vztrajali!!

Oni dan sem gonil leseno kolo, prvič v življenju..
Življenje je polno naključij. Nekaj časa nazaj sem v Ljubljani, pred Narodnim muzejem Slovenije, videl prislonjeno zelo zanimivo leseno kolo in pomislil “le kdo si je zanj vzel čas ali plačal bogvekoliko?”. Ni minilo niti dva meseca in lastnika sem osebno spoznal. Še več, z njim poslovno sodelujemo v okviru postavitve razstave “Mumija in  krokodil”. Na enem izmed pripravljalnih srečanj vidim pred vrati Narodnega muzeja na Metelkovi  leseno kolo iz uvoda te novice. Beseda je dala besedo in njegov avtor Igor mi je z veseljem dovolil, da sem z njim naredil en krog. Izkušnja je bila odlična. In na mojo prošnjo se je Igor s spodnjo razlago rade volje odzval.   Zapis je objavil v reviji “Življenje in tehnika”

Igor Ravbar / leseni bicikel
Ko pomislimo na bicikel, imamo v mislih kovinski izdelek. Vedno pa ni bilo tako. Že prva vozila z dvemi zaporednimi kolesi (laufmaschine, hobby horse) so bila izdelana iz lesa, dele izpostavljene obrabi pa so imela iz kovine. Kolesi sta bili tipična kolarska izdelka. Ker je postajala kovina vedno cenejša, je seveda prevladala. Omeniti velja še bicikle izpred sto let, ki so imela namesto kovinske cevi lesene palice, po potrebi krivljene kot za pohištvo. Mogoče se še kdo spominja lesenih platišč koles. Tehnologija krivljenja kovinskih profilov pa je hitro napredovala in izrinila les še iz tega zadnjega lesenega elementa na biciklu. Kot na vsa druga področja, tudi v svet biciklov uspešno prodirajo umetni materiali. Ti omogočajo nove oblike okvirjev in drugih delov. Prav tako je vedno več okvirjev narejeno iz ulitega aluminija in njegovih zlitin.

Les omogoča izdelavo linij, ki so pri kovini ali plastiki mogoče le pri serijski proizvodnji. Nove oblike okvirjev se pojavljajo predvsem pri gorskih kolesih, ki so namenjena športu. Mestna kolesa, torej kolesa, ki so namenjena transportu, pa ostajajo bolj ali manj nespremenjena že sto let. Danes je najbolj razširjena oblika varnega bicikla (safety bicycle) z okvirjem deltoidne oblike. Čas je za nove oblike. Mestni bicikli dopuščajo najrazličnejše oblike in materiale, saj oblike niso podrejene le športnim rezultatom, pač pa tudi estetiki.
Danes v svetu (Italija, Indija) obstaja nekaj manjših delavnic, ki izdeluje bicikle z lesenimi deli. Pri teh primerih gre predvsem za lesena ogrodja, narejena iz vezane plošče ali iz masivnega lesa. Redkeje imajo ti bicikli  lesene vilice, balanco, kolesa ali blatnike.  Vsi ostali deli so kovinski, plastični ali iz gume.

Benjamin G. Bowden in njegov Spacelander
Kako težko prodirajo nove oblike v svet biciklov nam pove primer oblikovalca Benjamina G. Bowdena (1906-1998). Leta 1946 je za Londonsko razstavo Britain-Can-Make-It oblikoval futuristično oblikovan bicikel iz aluminija. Poleg  nove oblike je imel še več inovacij, kot na primer kardanski prenos namesto verige. Prototip je bil narejen iz lesa. Vendar so Britanci dajali prednost funkciji pred obliko in Bowden se je preselil v Ameriko. Konec petdesetih let je tam poskušal z proizvodnjo v poliesterski verziji z imenom Spacelander. Tudi tokrat ni prišlo so večje serijske proizvodnje. Med zbiralci je ostalo 38 primerkov iz tega obdobja, ki so na dražbah v osemdesetih letih dosegla ceno do 15 000 $. Zato so se v devedesetih našli zanesenjaki, ki so z Bowdenovim dovoljenjem spet začeli izdelovati ta zanimiv bicikel

Igor Ravbar / Moje leseno kolo
1. Načrt
Med razmišljanjem o novem biciklu sem ugotovil, da bi okvir in morada še kaj lahko izdelal iz lesa.. Bicikel bi moralo biti uporaben za mestno vožnjo v vseh vremenskih pogojih. Predvsem sem si želel tudi blatnike uporabiti kot nosilce, da vse teže ne nosi le okvir. Medosno razdaljo in položaj pedal, sedeža in  balance sem določil glede na mojo velikost in namembnost bicikla.

 

2. Kovinski deli
Po izdelavi načrta sem določil dele, ki bi morali biti ojačani z kovinskim jedrom. Vsekakor so to vilice in balanca. Da bi zagotovil večjo togost teh dveh elementov sem se odločil, da ju izdelam v enem kosu. Z okvirjem pa sem ju povezal z takšnim tečajem, kot so ga bicikli nekoč že imeli. Drug ojačan element je spodnji del zadnjih vilic, od pedal do pesta zadnjega kolesa. V les sem oblekel samo kovinske dele, ki sem jih izdelal posebej za ta bicikel. Standardnih delov nisem prekrival z lesom.

 

 

 

 

3. Les
Odločil sem se za laminiranje lesenih letev in furnirja.. Izbral sem smrekove letve (6 x 20 mm) in bukov furnir (0,5 mm). Gradnja pa se ni začela z okvirjem, pač pa z blatniki. V ta namen sem izdelal kalup z dvema kolesoma, na katerega sem na določeni stopnji izdelave namestil kovinske dele. Letve sem po 12 urnem namakanju v vodi krivil na posebnem kalupu, kjer so se sušile 12 ur. Zaradi večje trdnosti sem vsaki plasti letev dodal plast furnirja.

 

 

 

4. Lepljenje
Dolgotrajen postopek lepljenja je trajal celo zimo. Osnovni načrt sem sicer imel, vendar sem nekatere probleme reševal sproti, zato si krivljenih letev nisem izdeloval na zalogo. To je še podaljšalo čas izdelave. Uporabljal sem mizarsko polivinil acetatno lepilo. Malih spon, s katerimi sem si pomagal pri izdelavi laminirane konstrukcije, ni bilo nikoli zadosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

5. Brušenje
Košaro sem izdelal kot sestavni del okvirja, vendar sem jo med brušenjem odstranil, zaradi lažjega dela. Brušenje je bil najprijetnejši del izdelave, saj iz oglatih nosilcev nastajajo želene oblike. Pomagal sem si tudi z drugim mizarskim/kiparskim orodjem, kot so rašple, dleta, dolbila idr. Poseben problem predstavljajo notranje površine blatnikov. Na začetku sem uporabljal tudi z strojno orodje, vendar to lahko postane nevarno, saj je smreka mehak les in kaj hitro odstranimo preveč. Izdelavo končne oblike in fino brušenje sem seveda opravil ročno.

 

 

 

 

6. Sestavljanje
Sledilo je prilagajanje standardnih delov z novimi lesenimi. Kolesa sem pritrdil na kovinske ojačitve, ki gledajo iz lesa. Tudi gred pedal je privijačena v vgrajeno cev z navojem. Presek balance ni okrogel pač pa prilagojen oprijemu roke. Ročice zavor sem na balanco pritrdil z vijakom za les. Sedež je narejen iz orehovega lesa. Po dveh mesecih vožnje ugotavljam, da oblazinjenje ni potrebno, saj je sedež dobro vzmeten.
Leseni deli bicikla so zaščiteni z dvokomponentnim prozornim lakom za les. Že na prvi vožnji v službo je leseni bicikel uspešno prestal deževni krst.

Zapis Andreja:
Končni izdelek je zgornje kolo, ki ga je Igor naredil pred 11 leti in teče brez problemov. Les zgleda bolje kot marsikateri na “kitajskem izdelan leseni predmet” star slabo leto.